Rad dobro jem - Ples, ki loči šnicl od dunajca

Kako so dunajski dečki na Griču spekli dunajce, da se je napa ob chefovih nervoznih pogledih potila, oči sitih gostov pa so se lačno iskrile v dolgi vrsti, ki je nestrpno čakala, da so se zrezki sproti in eden za drugim naplesali.

Pred tem je bilo dvanajst jedi. Sicer veliko stoje, nekaj tudi sede, večinoma pa mimojede, toda dvomim, da je bil po vseh teh igrivih in poskočnih, spretnih in atraktivnih, sodobnih in novih, avtorskih in chefovskih jedeh (ter njihovi vinski spremljavi) kdo še lačen. Ampak, potem se je začel ples. Seveda, saj je bil kičnparti na Griču! Niso pa plesali gostje, saj so bili kar naenkrat spet lačni, plesali so šnicli, saj so jim peli dunajski dečki.

Pravega šnicla sploh ne poznamo!

Pri nas je dunajc, pri njih pa zrezek. Mi želimo torej povedati, da ni navaden zrezek, Dunajčani pa da je. Zanje je samoumevno, da je dunajski, zato je zgolj - šnicl. Ali to pomeni, da ga mi bolj cenimo? Ne, ravno obratno! Mi ga sicer jemo »vsak« dan, toda zato povsod, zaradi česar ga ne cenimo, saj nam je vseeno, kakšen je, samo da je ocvrt »po dunajsko«. Pravega šnicla sploh ne poznamo! Dunajčani pa svoj schnitzel ljubijo, zato ga jejo le takrat in tam, kjer ga znajo pravilno pripraviti.

Bi na kičnpartiju na Griču po dvanajstih jedeh, ki so jih pred gosti kuhali bivši dunajski kuharski vajenci, ki so zdaj chefi s svojimi restavracijami, gostje stali v vrsti, če bi jim za finale prinesli na stoječe mize postane ocvrte puranje zrezke, ki bi jih že včeraj tanko potolkli, že zjutraj povaljali v moki, jajcih in slabih drobtinah ter jih v postanem olju in velikih fritezah ocvrli že dovolj zgodaj, da bi jih pred gosti potem morali le še okrasiti z vejicami kodrastega peteršilja, polovičkami anemičnih paradižnikov in koktajlom limon? Ne! Le gostitelj je začel nemirno hoditi po kuhinji, ko je močno masleni vonj site goste spet spreobrnil v lačne!

Luka Košir, ki je skupaj s svojim glavnim someljejem Nejcem Farčnikom povabil na kičnparti, ima na svojem Griču (Šentjošt nad Horjulom) najlepšo slovensko kuhinjo. Zato, ker ni le povsem odprta, da so kuharji vsem na očeh, temveč se gostje po njej lahko prosto sprehajajo in kuharjem ne le gledajo pod prste, temveč tudi sproti okušajo! Takšna kuhinja pa nima le najbolj sodobnih kuharskih aparatur, temveč zaradi velikosti in odprtosti tudi najmočnejši prezračevalni sistem. A ko se pravilno pečejo »šnicli«, nobena napa ne posrka tega vonja. Zato je bil plačnik dragega prezračevanja nervozen, plačniki vesele in sproščene kuhinjske zabave pa po dvanajstih »mišelinskih« jedeh spet lačni »prave« hrane.

Ko so dunajski dečki začeli peti svojim ponvam, so zrezki v njih začeli plesati v prečiščenem maslu. Ta ples loči schnitzel od dunajca, pa najsi gre za vrhunsko restavracijo ali preprosto gostilno!

Celoten članek je objavljen v reviji Pet zvezdic, št. 5 / 2026.  Nakup izvoda / Letna naročnina

Tekst in foto: kulinarični kritik Uroš Mencinger (Šola okusov)

Deli na