Slab začetek, dober konec

To so zapiski s potovanja po Bretanji, polotoku na skrajnem zahodu Francije, obdanem z Atlantskim oceanom, na katerem nisva bila kulinarična kritika, temveč turista. Vendar ne običajna. Običajni jedci so namreč, velikokrat, še posebej na potovanju, preveč kritični in zato očitajo kulinaričnim kritikom, da so premalo… Razlika? V tem, kdaj in zakaj si kritičen! Zato tokrat o tem, da ima tudi dober konec lahko slab začetek. Ne predajte se prehitro!

Legris in ostrige
Ko je poldne šele odbilo, je bila velika lesena terasa »stojnice z ostrigami« bara Legris v arhipelagu Lilia že polna. Odpravili so naju po hitrem postopku: »Do petih je vse polno!«. Naredila sva krog po drugih »barih« z ostrigami, kar naju je prepričalo, da poskusiva še enkrat. Čez pol ure je šla stražarka na sprejemu na čik, midva pa naravnost do pulta z ostrigami. Je še kaj prostora za dva, saj bova hitra? Najlepšo mizo na najlepši terasi sta dva ravno spraznila, mlada natakarica pa je zmečkala papirne pogrinjke in poravnala stola. »Tukaj,« je rekla in potem do večerje nisva več vstala. Najprej ducat svežih ostrig velikosti 3, le z limono, potem rilet (rillettes, groba pašteta) le iz morskih alg, nato gratinirane ostrige, le s krompirjem z žara, na koncu pa še bretonski ajdovi žganci z belo ribo. Pri levih in desnih sosedih je prostor sicer bil, a… Ne obupajte prehitro, kajti še vedno je boljše nič, kot pa zanič!

Celoten članek je objavljen v reviji Pet zvezdic, št.9/2025.   Nakup izvoda / Letna naročnina

Tekst in foto: Uroš Mencinger, zapiski kulinaričnega kritika (https://www.solaokusov.si/tag/uros-mencinger/)

Deli na